Tolminski Kuk

Tolminski Kuk, 2085m - 30. 8. 2003

Na posnetku se vrstijo: Tolminski Kuk (pobeljeni vrh na skrajni levi), Zeleni vrh (zakriva ga Migovec), Podrta gora in Vrh nad Škrbino (v megli), Meja, Rušnati vrh, sedlo Globoko, Vrh Krnic in komaj še vidni Vogel. Koča na Planini Razor je v temni kotlini na skrajni desni pod Globokim.

Tolmin

Slikovito mestece v zeleni kotlini ob Soči. Priraslo mi je k srcu zaradi prijaznih ljudi, ki tam živijo in prelepih gora, ki ga obkrožajo. Nekaj zadnjih let kar ga obiskujem se prav rad podam na kak tamkajšnji vrh, da se naužijem gorskih in krajinskih lepot. Kot nalašč (saj iz tesne doline ne vidiš daleč), je narava postavila Kozlov rob, tolminsko "hišno goro", da si z vrha (220m v.r.), ogledaš širše okolje. Na severni strani obzorja se ti od tam odpre veliki del grebena Spodnjih Bohinjskih gora. Ravno te sem si izbral za tokratno turo.

Iz Poljubinja pri Tolminu, po asfaltni, proti koncu makadamski gozdni cesti, se peljem skozi polja in gozdove, mimo treh pašnih planin, do rampe Triglavskega narodnega parka, (1250m). Iz Tolmina se tako dvignem celih 1000m. Od tu do koče na planini Razor je še slaba ura hoje po položni gozdni cesti. Že od tu si lahko ogledam večji del ture, ki jo bom prehodil do Tolminskega Kuka, zašiljenega vrha v ozadju, na sredi slike.

Na koncu gozdne ceste zagledam Kočo na planini Razor, delno zakrito med stoletnimi drevesi.

Pravzaprav se šele tu začne prava planinska tura. Od koče do Tolminskega Kuka je (po Miheliču) še 3:30h hoje.

Na pol skriti za drevesi so tudi hlevi planine Razor (na sliki spodaj levo).

Že takoj za kočo me napisi na skalah usmerijo na pravo pot.

Še nekaj korakov, pa mi dodatni smerokaz pokaže pot čez zaraščajoče se pašnike proti planoti Na polju (desna slika).

S planote Na polju se mi odpre pogled na še zamegljeno tolminsko kotlino.

Tik pred mano se že sončijo hlevi planine Razor.

Steza se zdaj pogrezne v nenavadno visoko ruševje. Nekaj časa bom videl le vrhove gorskega grebena nad sabo.

Ko se prebijem skozi ruševje, se mi spet prikaže tolminska kotlina. Zdaj megle ni več.

Tudi vas Tolminske Ravne, se sonči bliže pod mano,

Pot me zanese tik pod najlepši primer škrapelj, kar sem jih kdaj videl.

Za stezo čez skalno pobočje je narava sama poskrbela.

Ves čas hoje se mi v ozadju kaže zašiljeni vrh Tolminskega Kuka.

Moja pot se nadaljuje tik ob plošči navzgor.
Levo se pa odcepi pot proti Migovcu, (1881m).

Škrbinska plošča, ravna kot kakšno športno igrišče. Je pa nagnjena: škoda!

Ko pot zapelje tik pod mogočne sklade se počutim že kar nelagodno. Razpoke med skladi so mi dale misliti. Nekoč bo to ogromno skalovje zdrsnilo v dolino.
Bo to naslednji trenutek ali čez tisoč let?

Takoj za Škrbinsko ploščo se pot dvigne po dolgem, strmem melišču. Moram dobro zagristi v kolena, da se povzpnem do sedla Škrbina, (1910m).

Tik pod robom grebena, me (poškodovani) mejnik spomni, da sem na Rapalski meji.

Končno na sedlu! Fotografija komaj lahko ponazori lepoto krajine, ki se naenkrat odpre pred mano. V soncu bleščeče Bohinjsko jezero, Komarča, Rjava skala s hotelom Vogel, na obzorju pa Karavanke in Kamniške Alpe.

Ko se ozrem bolj levo, se mi prikaže tudi Triglav s sosedi.

Pogled s sedla na desno: Greben Vrha nad Škrbino. Zanimiva, vendar zelo zahtevna smer.

Mene pa vodi pot levo kjer sledi prečenje pobočja Podrte gore.
Da se res podira, pričajo sveže nasute skale, ki zasipajo stezo.

Z varne razdalje si bolje ogledam podirajočo goro.
Kljub očitnemu nenehnemu krušenju skal, bo minilo še precej let preden se bo čisto podrla. Morda pa zdrsne kar cela naenkrat?

Prečim še pobočje M. vrha, (2015m).

Pred mano sta Zeleni vrh, (2052m) in Tolminski Kuk, (2085m).

Za Malim vrhom se pot dvigne na sedlo: Pogled na Komno: zmešnjava vrhov in vršičkov, ki jih je zasenčil temen oblak.

Na pobočju Zelenega vrha sem. Pred mano se zdaj dviga vrh mojega cilja: Tolminskega Kuka.

Pogled s sedla pred Tolminskim Kukom. Od Triglava se v širokem loku spušča Dolina Triglavskih jezer in se odpre navzdol čez Komno. Obrobljata jo na levi V.Špičje, na desni Tičarica, med njima pa je značilno razširjena ledeniška dolina.

Tik pred ciljem sem. Iznenada ugotovim, da se izza vrha naglo dvigajo gosti oblaki. Slutim, da bodo težave.

Le še nekaj korakov je do možicljev na vrhu.

Slutnja se je uresničila. Gost oblak, mi je zaprl pogled proti zahodu.

Pogled proti osončenemu Tolminu je še odprt. Delno ga zakriva temni vrh Grušnice. Stari del mesta se stiska ob Tolminko, ki se takoj zatem zlije v Sočo, stisnjeno pod Bučenico. Že pri sotočju se Soča začne širiti v Mostarsko jezero, delno vidno izza Bučenice.

Pogled na razmetano hribovje Komne. Na obzorju sta osončena Mangart In Jalovec. Na levi: Bavški Grintavec, ki ga ravno zakriva oblak .

Oblaki se za trenutek odprejo proti zahodu. Na desni lahko le slutim vrh bližnjega Mahavščka skozi raztrgani oblak. Na levi podobno Mohorja. Za njim je osončeni V. Lemež, ki se dviga nad (skritim) Krnskim jezerom. Za vrsto vrhov na obzorju bom pa šele moral ugotoviti imena.

Smrečje: strmal, ki obkroža zatrep doline Tolminke in njen izvir.

Posreči se mi posneti tudi Vrh nad Peski in temni vrh Krna za njim.

Kmalu me objame gost, temni oblak, da vidim le še skale okrog sebe in lahko posnamem le še: Avtoportret z mejnikom. - Kot na vsakem vrhu vzdolž Rapalske meje je tudi tu mejnik.

Temni oblak na vrhu je že kar grozeč. Varnost mi veli naj se umaknem z vrha!

Ko se spustim po pobočju, se mi obzorje spet odpre proti vzhodu.

S Kuka imam lep razgled na prehojeno pot. Od leve se vrstijo: Zeleni vrh, Podrta gora, Vrh nad Škrbino in (zasenčeni) Vogel.

Res ne pomnim, da bi že kje videl tako na gosto zasejane planike. Je tako zato, ker je tura bolj redko obiskana?

Še ena krasotica, ki lahko mirno uspeva na teh bregovih: Triglavska roža, čudežna zdravilna zel iz legende o Zlatorogu,

Spet sem na pobočju Zelenega vrha. Zelenega je sicer na njem le toliko, da je lahko dobil ime.

Za njim sta Podrta gora in Vrh nad Škrbino.

Spet sem na Škrbini. Ne morem si kaj, da ne bi spet zastal in občudoval panoramo; tokrat ob večerni osvetlitvi zahajajočega sonca.

Spust po melišču do Škrbinske plošče. Lahko bi preštel letnice na njej (ali morda tisočletnice), kot na kakem panju starega drevesa.

Temni oblaki me ves čas spremljajo in se podijo nad mano, vendar mi ne delajo težav. Celo dodajajo nekaj slikovitosti mojim posnetkom.

Oblaki se zadržujejo le nad vrhovih grebena, kar omogoča zanimil pogled na osončeni Tolmin.

Pod mano je soteska potoka Zadlaščica, ki v svojem toku tvori globoka korita in znamenite skakalce, Tolmincem pa po vodovodu toči odlično izvirno vodo.

Tura se izteka. V gozdičku pod Žabiškim Kukom se skriva koča. Hlevi planine Razor pa so lepo vidni. Cesta je speljana do njih.

JULIJSKE ALPE – VZHODNI DEL 1:50.000. Izdala Planinska zveza Slovenije 1996Dovoljenje za uporabo kart: Štev.: ZO/P-0002 z dne 03. 01. 2008Planinski zvezi Slovenije se zahvaljujem za dovoljenje uporabe zemljevidov. Kljub požrtvovalnemu delu planinskih delavcev je mogoče, da bodo uporabniki karte našli posamezne odseke poti tudi v slabšem stanju. Zaradi varnosti je priporočljivo, da se planinci informirajo o dejanskem stanju poti v planinski postojanki ali pri območnem planinskem društvu.>
<td style=

Ko po slabi uri hoje vzdolž gozdne ceste, spet zagledam svojega zvestega konjička se dan že preveša v noč,

.

Nazorno prikazan potek poti si lahko ogledaš na zemljevidu.

Med vožnjo mimo planine Kuk se ne morem upreti skušnjavi, da bi posnel še ta prizor.

Izstopajoči vrh je Migovec. Za njim je že precej zamegljeni Tolminski Kuk in celotni greben Spodnjih Bohinjskih gora.