Lepo Spicje

Lepo špičje

Iz Zadnjice (630m) na Prehodavce (2071m) in na V. Špičje (2398m) - 17. - 19. avgusta. 2005

Lepo Špičje

Ko sem se pred časom vračal iz Zadnje Trente mimo kraja Pri cerkvi, sem v daljavi zagledal greben Lepega Špičja obsijanega od večernega sonca. Kakšen čudoviti prizor! Takrat sem sklenil, da bo Lepo Špičje moj naslednji cilj.

Sprehod skozi Zadnjico je moral biti pred nekaj desetletji, ko so tam domačini še kmetovali in živeli po starih navadah, za ljubitelja narave posebno doživetje. Žal je to nepovratna preteklost. Današnji lastniki stanov kljub prizadevanju, ne morejo ohraniti nekdanje kmečke idile. Večstoletne planšarske koče se danes svetijo od svežega laka in beleža, pašniki okrog njih pa so vse bolj zaraščeni. Namesto kmečkega orodja in živine, vidimo tam le še najnovejše modele avtomobilov.

Obvezno parkiranje na Logu. Senca je zagotovljena.

Naprej pa peš mimo starih domačij ...

... in "starih" domačij ...

... s sodobno pastoralno motiviko.

JULIJSKE ALPE – VZHODNI DEL 1:50.000. Izdala Planinska zveza Slovenije 1996Dovoljenje za uporabo kart: Štev.: ZO/P-0002 z dne 03. 01. 2008Planinski zvezi Slovenije se zahvaljujem za dovoljenje uporabe zemljevidov. Kljub požrtvovalnemu delu planinskih delavcev je mogoče, da bodo uporabniki karte našli posamezne odseke poti tudi v slabšem stanju. Zaradi varnosti je priporočljivo, da se planinci informirajo o dejanskem stanju poti v planinski postojanki ali pri območnem planinskem društvu.

Pospešim korak, da se podam višje, kjer sta narava in okolje ostala takšna kot sta vedno bila.

Na Planji se poslovim od tistih, ki gredo na Luknjo in krenem desno čez potok, proti Zadnjiškemu Dolu. Čaka me naporen vzpon.
Do Prehodavcev je 1400m v. r.

Traso ture dobiš na zemljevidu

Vzpon skozi Zadnjiški dol. Sprva skozi grmovje in ruševje, nato po čedalje bolj strmemu melišču do sedla Čez dol.

Luknja: pravo ime za pravi kraj. Tja so se podali tisti, ki so namenjeni na Triglav (leva slika).

Vzpon skozi Zadnjiški Dol: Melišče, ki na najbolj strmemu delu ne da trdne opore koraku, se nenehno obnavlja iz prepadnega Kanjavca.

Nekje na sredi poti nepričakovana osvežitev: Izdatni studenec priteče izpod skale in takoj zatem spet izgine med gruščem.

Severni steni Kanjavca (zadaj) in Vršaca, ki oskrbujeta Zadnjiški Dol z vedno svežim meliščem. Po sredi Kanjavčeve stene, lahko le slutim pot Skozi Rižo, "bližnjico" med Doličem in Prehodavci.

Prehod Čez dol. Tu se združita poti iz Zadnjice in iz Trebiškega dola.

Združena pot se nadaljuje proti Prehodavcem.

Lepo speljana skozi skalno pokrajino, mimo balvanov in vrtač, dobro ohranjena mulatjera varno in udobno vodi iz prehoda Čez dol proti Prehodavcem.

Vreme se je pokvarilo in je deževalo. Že težko pričakovana koča se je končno pokazala za ovinkom. V hiši je bila gneča. Dobil sem zadnjo še razpoložljivo posteljo. Ljudje pa so še kar prihajali ...

Že zgodaj sem se odpravil počivat. Z olajšanjem sem zamenjal gnečo in trdo klop za mehko ležišče.

Še pred svitom sem stopil iz koče v jasno, sveže jutro. Sonce je kmalu pobožalo najvišje gorske vrhove. To so najlepši trenutki dneva, ki jih ne smem zamuditi. Hitim fotografirati. Bavški Grintavec se je ravnokar pokazal obsijan od prvih sončnih žarkov. Zašiljena V. Tičarica še dremlje v mraku.

Iz trenutka v trenutek se slika spreminja. Tudi Pelc in Jalovec se že kopata v žarkih jutranjega sonca.

Zadnja Lopa, prvi vrh ki ga bom naskočil v nizu grebena V. Špičja.

Pristop k Zadnji Lopi čez prostrane Pode iz belega apnenca. Temna koča na kuclju pod Vršacem, se je lepo izrisala pred zamegljenjm ozadjem.

Zadnjo lopo (2115m) je že obsijalo sonce.

Naslednji vrh: M. Špičje (2312m), kraljuje nad vzhodnim delom grebena.

Pod grebenom Špičja se čedalje bolj odpira Dolina Triglavskih jezer. Tik spredaj je V. jezero (Ledvica), Pod V. Tičarico (2091m) na koncu sosednjega grebena, je skupina treh jezer. Na horizontu se vrstijo vrhovi grebena Spodnjih Bohinjskih gora.

Vrh M. Špičja ni več daleč.

Triglav s perjanico. Delno ga zakrivata Kanjavec in Vršac.

Nadaljuje se prepadni rob vrhov in vršičkov.

M. Špičju sledi globoki sestop.

Pogled s sedla za M.Špičjem. Na desni Razor, na sredi Prisojnik, na levi Mojstrovki.

Vrh sledi vrhu. Orientiram se lahko le po stranskih dolinah.

Na desni: pogled proti Spodnji Trenti in Lemovju.

Pogled skozi Trebiški dol na Spodnjo Trento pri vasi Maselc. Nad vasjo se dviga strmo pobočje, ki se vzpenja proti Trentskemu Pelcu.

Da je pot razmeroma lahka sem prebral v vodniku. Stvar presoje ... Je pa tudi kakšen klin tu, ki ga na sliki ni videti.

Pogled nazaj na Hribarice: široka cesta za na Kanjavec

Triglav si po svoji navadi, spušča "dimno zaveso"

Zanimivost: Lepo zglajena in razširjena dolina je delo nekdanjega ledenika, ki je drsel od vznožja Kanjavca navzdol proti Komni.

Če me orjentacija ne vara je pred mano Neimenovani vrh (2320m).

Za njim je moj cilj: V. Špičje.


Pogled nazaj z neimenovanega vrha. V ozadju: Luknja in Triglav s klobukom.

Zelnarice (nad Ledvičnim jezerom) in Tičarice na koncu sestavljajo dolgi greben na levi.
Pod slednjimi se svetlikata jezeri Močivec in Dvojno Jezero.

Pred sabo imam svoj cilj V. Špičje (2398m). Pot do njega je (tako navodila) zelo zahtevna. Zato, preden nadaljujem, si bom vzel nekaj minut počitka pa še okrepčal se bom, saj je že čas za malico.

Med počitkom ugotavljam, da so se z juga začeli zbirati nič kaj obetavni oblaki.

Svetlobne razmere v ozadju poudariajo Krnovo skupino.
Tudi Rdeči rob in Mahavšček, ki oklepata dolino (izvir) Tolminke sta lepo vidna.


	Medtem se je za mano ustvaril izjemen pogled na Kriške pode. Na položni vzpetini se lepo sonči Pogačnikov dom. Ustrežljivi oblak je zasenčil ozadje, da koča lepše izstopi. Vrh Razora se pa sramežljivo skriva v oblakih.


Oblaki postajajo črni in nizki in že objemajo vrh V. Špičja. Se bom moral odpovedati cilju?		Vreme je izsililo odločitev. Vračam se.


Spet sem na "lahkem" prehodu (pogled nazaj). Tu so vidni klini, ki sem jih že omenil ...

... in pogled naprej z istega mesta.

Rosilo je. Vendar koča ni več daleč.

Zanimivost: Neka posebna vrsta belega apnenca je dobesedno "ulita" čez plasti navadnega apnenca.

Pred večerom je, kot v posmeh, spet zasijalo sonce.
Kar nekam prevaranega sem se počutil.

Zadnja lopa takoj po sestopu.

Do noči sem si lahko ogledal še Jezero pod Vršacem stisnjenim pod istoimenskim vrhom in Kanjavcem.

Menda se je tu nekoč zbiral sneg s Kanjavca in kot ledenik nadaljeval pot po Dolini sedmerih jezer.

Tudi okrog Blatnega jezera, malo naprej, se kaže lepo zglajena pot ledenika.

Koča je bila, seveda, spet nabita. Sem pa že davi pred odhodom podaljšal rezervacijo ležišča.
Kmalu sem se spet umaknil pred gnečo v "zgornje prostore". Kar dobro mi je delo, ko sem se lahko predal razkošju prave postelje (pograda), medtem, ko so se spodaj gnetli kot sardele.

Spet sem stopil v hladno, jasno jutro. Vzhajajoče sonce je že osvetlilo vrhove. Trudil sem se si zapomniti vse podrobnosti veličastnega prizora. Tisočletja se že ponavlja pa vendar vsako jutro drugače. To surovo okolje me privlači in fascinira. S težkim srcem se vračam nazaj v dolino.